O dosežku je poročalo več medijev, mdr. Dnevnik (Znani so letošnji "naj prostovoljci", Dnevnik.si, 21. 4. 2006), v Družini pa je Nina Dobrajc objavila daljši intervju, v katerem je na lep način povzela večino aktivnosti in projektov, ki so zaznamovali tisto nepozabno leto 2005.

Najprej izpiti, potem pa tabori

Naj prostovoljec leta 2005

Nina Dobrajc, Družina, maj 2006

MSS je za leto 2005 podelil priznanje naj prostovoljec v starostni skupini od 19 do 30 let Tomiju Tomšič, ki zdaj kot študent na Filozofski fakulteti začasno živi v Ljubljani. Večino časa si zapolni z obveznostmi, ki jih ima kot skavtski voditelj. Poleg vseh usposabljanj pri skavtih, kjer je poznan pod imenom Napredni eko sokol, se je odločil, da za teden dni obišče tudi tečaj za taborniške voditelje, na katerem je s kolegi taborniki razbil marsikateri tabu.

Tomi pravi, da je nagrada potrditev za njegovo delo pri skavtih v letu 2005. Ko ga vprašam, ali je nanjo ponosen, mi odgovori, da kot prostovoljec seveda ni delal v tej mladinski organizaciji z namenom, da bi si nabiral reference za nagrado. Vsi skavtski voditelji v povprečju res veliko delajo, a so vsi tudi precej skromni, saj jim je njihovo delo vseskozi samoumevno. Tako se na razpis za naj prostovoljca sploh ne prijavljajo, ker se ne želijo izpostavljati. Tudi njega so prijavili njegovi skavtski so-voditelji. Seveda se je nagrade razveselil, pa ne zaradi njene gmotne vrednosti – dobil je namreč škatlico Prešernovih kroglic – pač pa je pomembnejše samo priznanje. Tega pa Tomi ne jemlje osebno, ampak skupinsko – torej je namenjeno vsem njegovim skavtom. Je pa pri odločitvi, da so za naj prostovoljca izbrali njega, verjetno pretehtalo dejstvo, da je za skavte poleg običajnih obveznosti, ki naj bi jih skavtski voditelj opravljal, prevzel še nekatere druge naloge in odgovornosti.

Njegova skavtska pot se je začela v Kranju, kjer je tudi opravil prvi dve leti skavtskega voditeljstva; sprva kot pomočnik v starostni skupini od 10 do 15 let, drugo leto pa je dobil skupino 16-letnikov, s katerimi so se že na začetku spoprijeli s kar velikim projektom, namreč, odpotovali so na Dansko. Tomi pravi, da je bilo vloženega veliko truda in odgovornosti. Pozneje se je zaradi pomanjkanja skavtskih voditeljev v Kamniku odločil priskočiti na pomoč tamkajšnjim skavtom. Odločitev, da prevzame funkcijo skavtskega voditelja, je v njem dozorela zato, ker je kot udeleženec skavtskih taborov in kot problematičen pubertetnik skavtskim voditeljem povzročil nemalo sivih las. Ko se je osebnostno izoblikoval, se je odločil, da je čas, da bo vse, kar je prejel, poskušal vrniti.

»Biti skavt pomeni biti vzgajan v duhu prostovoljstva. Sčasoma ti pride v kri, da pomagaš bližnjemu, da je nagrada za tvoj trud v znanju in izkušnjah, ki jih prejmeš od drugih,« pravi Tomi in doda, da se je kot skavtski voditelj naučil toliko, da mu nobena šola tega ne bi mogla dati: od komunikacijskih, voditeljskih in organizacijskih spretnosti do javnega nastopanja, dela z otroki ipd. Ko bo sam profesor geografije in zgodovine, mu bodo te spretnosti prišle zelo prav.

Tomi rad potuje, vendar mu prav skavti poberejo toliko časa, da se mora odpovedati konjičkom. Tako mu ga zmanjka tudi za kitaro, na katero zelo rad kaj zaigra, najraje pa posluša skupino U2 – lani je obiskal kar dva njihova koncerta.

Na vprašanje, kako se spopada s krizami, ki jih doživlja kot skavtski voditelj in kot mlad fant, odgovori, da ima vsaka stvar svoj namen in da lahko iz vsakega problema zrastemo. Težavam poskuša čim prej pogledati v obraz in najti rešitev. »Po svoje so težave pravi blagoslov za osebno rast.«

V bližnji prihodnosti Tomija čakajo izpiti na fakulteti, 10. julija pa bodo skavti že začeli tabore, ki bodo trajali mesec in pol. Tomi je najin pogovor sklenil z mislijo skavtskega ustanovitelja Badna-Powella: »Poskušajte pustiti svet za seboj vsaj malo boljši, kot je bil pred vami.«